Kratke in jasne razlage pojmov, na katere naletite pri seminarski nalogi, uradnem dopisu ali spletni vsebini – vsaka s povezavo do orodja ali vodnika, ki pomaga pri tem.
Ta pojmovnik razlaga 20 pojmov, ki jih pisci v slovenščini iščejo najpogosteje: od parafraziranja, plagiatorstva in navajanja virov po ISO 690 do slovenskega pravopisa, rabe s in z, vejice, sklonov, dvojine, vikanja, registra in lektoriranja. Vsaka razlaga ima od 40 do 60 besed, uporablja slovenske zglede in navede normo, kjer obstaja, na primer Slovenski pravopis 2001. Vsak pojem je povezan z orodjem AdeptWrite ali načrtovanim vodnikom, da lahko preverite lastno besedilo.
Program, ki oceni, ali je besedilo morda napisala umetna inteligenca. Rezultat je ocena verjetnosti, ne dokaz: lahko napačno označi človeško besedilo in spregleda prirejeno. Zato nikoli ne sme biti edina podlaga za obtožbo. Več v vodniku Kako delujejo AI detektorji.
Mera, kako zlahka bralec besedilo razume: odvisna je od dolžine povedi in besed, zgradbe odstavkov in znanja bralca. Formule berljivosti so ocene, razvite za angleščino, zato slovenščine ne merijo natančno. Krajše povedi, jasen vrstni red misli in razločen pomen ostajajo najboljši nasvet.
Slovnično število za dva predmeta ali dve osebi, ki ga poleg ednine in množine pozna slovenščina. Dvojinske oblike so »midva sva«, »dve knjigi«, »z dvema prijateljema«. V knjižnem jeziku je raba obvezna, v pogovornem jeziku pa jo pogosto nadomesti množina, kar pri uradnem pisanju velja za napako.
Kratek, samostojen povzetek na začetku raziskovalnega članka ali diplomske naloge, ki zajema ozadje, namen, metodo, glavne rezultate in sklep. Piše se nazadnje, v polnih povedih, pogosto mu sledijo ključne besede. Bralec po njem presodi, ali je celotno delo vredno branja, zato upoštevajte omejitev števila besed.
Nadzvrstna, normirana različica slovenščine, ki jo uporabljamo v šoli, javnih besedilih, uradnih dopisih in strokovnem pisanju. Zanjo veljajo pravila pravopisa, slovnice in slovarja, na primer SSKJ. Pogovorne in narečne oblike (»dvajst«, »mam«) v knjižnem jeziku niso ustrezne, v neuradnem sporočilu pa so lahko primerne.
Jezikovni pregled besedila, ki popravi pravopis, slovnico, ločila in slog, vsebine pa ne spreminja. Pred oddajo diplomske naloge ali objavo ga običajno opravi lektor. Orodje za preverjanje pravopisa ujame tipkarske napake in pogoste zmote, ne nadomesti pa branja z razumevanjem in presoje človeka.
Kratka navedba v besedilu, ki pove, od koga je dobesedni navedek, parafraza ali podatek, na primer (Novak, 2021, str. 45) po APA ali oštevilčena opomba pod črto. Navedba kaže na polni vnos v seznamu virov. Zapis je odvisen od sloga, ki ga zahteva vaša fakulteta ali revija.
Vsebino odlomka izrazite z drugimi besedami in drugačno zgradbo stavkov, pomen pa ostane enak. Parafraza je običajno podobno dolga kot izvirnik, povzetek pa ga strne. Pri seminarski ali diplomski nalogi je treba tudi parafrazo opremiti z virom; parafraza brez navedbe je plagiat, četudi so vse besede drugačne. Več v vodniku Kaj je parafraziranje.
Predstavljanje tujih besed, zamisli ali podatkov kot svojih, brez navedbe vira. Sem sodijo dobesedno prepisovanje brez narekovajev, parafraza brez vira, prevod tujega besedila in ponovna uporaba lastnega dela brez omembe. Fakultete za kršitve predvidevajo sankcije, od negativne ocene do disciplinskega postopka. Več v vodniku Kaj je plagiatorstvo.
Strnjena različica besedila, ki ohrani le glavne misli in je zapisana z lastnimi besedami. Povzetek je bistveno krajši od izvirnika, zato izpusti primere in stranske misli. Kadar ga uporabite v svojem delu, ga je treba opremiti z virom, tudi če nobena poved ni ostala enaka. Glejte Kako napisati povzetek.
Predlog »s« pišemo pred nezvenečimi nezvočniki (p, t, k, c, č, s, š, f, h), na primer s prijateljem, »z« pa pred samoglasniki in drugimi soglasniki, na primer z očetom. Predlog »k« je običajna oblika (k mami), »h« pa stoji pred k in g (h kolegu). To pravilo piscem pogosto spodleti.
Seznam uporabljenih virov na koncu dela, urejen in oblikovan po izbranem slogu. Na slovenskih fakultetah ga pogosto imenujejo »Literatura« ali »Viri in literatura«. Vnos vsebuje avtorja, leto, naslov in podatke o objavi ter DOI ali spletni naslov, kjer obstaja, da bralec vsak vir zlahka najde.
Slovnična kategorija, po kateri samostalniki, pridevniki in zaimki spreminjajo končnice. Slovenščina ima šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik, na primer »knjiga, knjige, knjigi, knjigo, o knjigi, s knjigo«. Napačni sklon je pogosta napaka, ki je črkovalnik ne zazna.
Nabor pravil za navajanje virov v besedilu in na seznamu. APA 7 je pogost v psihologiji in družboslovju, Harvard in ISO 690 (v Sloveniji ga uveljavlja SIST) na številnih fakultetah, IEEE z oštevilčenimi navedbami v tehniki. Slog določi mentor, fakulteta ali revija, zato vedno preverite njihova navodila.
Uradna pravila zapisovanja slovenščine: črkovanje, loči se skupaj ali narazen, velike začetnice, ločila. Veljavni Slovenski pravopis 2001 pripravljata Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Pravopisna komisija SAZU, dostopen je na portalu Fran. Nov pravopis je v javni razpravi, do sprejetja pa velja SP 2001.
Beseda s podobnim ali enakim pomenom kot druga, na primer »hiter« in »uren«. Sopomenke redko pomenijo popolnoma isto: razlikujejo se po zvrsti, pogostosti in okolju rabe. Zato jih ne zamenjujte mehanično; pri parafraziranju preverite, ali se v povedi še vedno berejo naravno in ohranjajo pomen.
Samodejen prevod besedila iz enega jezika v drugega z računalniškim modelom. Rezultat je pogosto razumljiv, a lahko vsebuje napake v sklonih, vrstnem redu besed ali pomenu strokovnih izrazov. Prevod vedno preberite in popravite, saj je neposreden prevod tujega vira, oddan kot lastno delo, prevodni plagiat.
Ločilo, ki v slovenščini ločuje stavke in vrine. Pred veznikoma »in« in »ali« običajno ne stoji, pred »da«, »ki«, »ko«, »ker« in »kar« pa po pravopisu pogosto stoji, ker začenjajo odvisni stavek. Za razliko od angleščine slovenska vejica ne pozna oksfordskega pravila. Glejte Vejica in ločila v slovenščini.
Način nagovora: z vikanjem naslovnika nagovorimo v množini (»Ali ste prejeli?«), s tikanjem v ednini (»Si prejel?«). V uradnem dopisu, motivacijskem pismu ali e-pošti neznancu običajno viknemo, med prijatelji in sošolci tikamo. Pri vikanju osebne zaimke Vi, Vas v pismih pogosto pišemo z veliko začetnico. Glejte Vikanje in tikanje.
Različica jezika glede na okoliščine rabe: knjižni jezik za uradna in strokovna besedila, pogovorni jezik za vsakdanje sporazumevanje, narečja in slengi. Dober pisec izbere zvrst, ki ustreza naslovniku in namenu, ter je ne meša: poslovno pismo ne sme zveneti kot klepet. Glejte Uradno in neuradno pisanje.
Slovenski pravopis 2001 je pripravil Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU skupaj s Pravopisno komisijo SAZU, na portalu Fran pa je brezplačno dostopen. O novem pravopisu poteka javna razprava, do sprejetja velja SP 2001.
Definicije so pripravljene z umetno inteligenco, preverijo jih samodejna vrata kakovosti in primerjava z navedenimi viri. Napako nam sporočite prek strani Kontakt in jo bomo popravili.