Kaj je plagiatorstvo in kako se mu izogniti pri seminarski ali diplomski nalogi

Plagiatorstvo je predstavljanje tuje misli, besedila ali podatkov kot svojih, brez navedbe vira. Zajema dobesedno prepisovanje, mozaično sestavljanje, slabo parafrazo, prevod iz tujega jezika brez vira in ponovno uporabo lastnega že oddanega dela. Izognete se mu z navajanjem virov, lastnim izražanjem in pravočasnim preverjanjem podobnosti.

Kratek odgovor

Plagiatorstvo je izdajanje tuje misli, besedila, podatkov ali slike za svoje, kar naredite tudi takrat, ko vira ne navedete, čeprav ste besedilo nekoliko preoblikovali. Ni pomembno, ali se je to zgodilo namerno ali iz nevednosti: besedilo brez navedbe vira je lahko plagiat. Na fakulteti to pomeni kršitev akademske integritete, ki jo ureja pravilnik vaše fakultete ali univerze. Natančne posledice in postopke določi pravilnik ustanove, zato ga preberite, preden oddate prvo daljšo nalogo.

Dobra novica je, da se plagiatorstvu v veliki večini primerov izognete z navadami: vire zapisujete sproti, tuje misli povete po svoje, dobesedne dele označite z narekovaji, nalogo pa pred oddajo preberete s pogledom bralca, ki hoče vedeti, čigava je katera misel.

Zakaj je plagiatorstvo pomembno

Akademsko delo temelji na zaupanju: bralec predpostavlja, da so ideje, ki jih ne navedete, vaše. Pravila o navajanju virov varujejo avtorje, ki so delo opravili pred vami, in omogočajo bralcu, da preveri trditve. V Sloveniji avtorsko pravico, vključno s pravico do priznanja avtorstva, ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, pisrs.si). Pri študiju pa so v ospredju predvsem pravila ustanove: pravilnik o študiju, disciplinska pravila in navodila za izdelavo zaključnih del. Pravila se med fakultetami razlikujejo, zato zanje vprašajte referat, mentorja ali preberite spletno stran svoje fakultete.

Vrste plagiatorstva s primeri

Dobesedno prepisovanje

Del besedila ali celo celotno delo prekopirate brez narekovajev in vira. Najlažje ga prepoznamo in najlažje ga najdejo programi za preverjanje podobnosti.

Mozaično plagiatorstvo (patchwriting)

Sestavite besedilo iz delov več virov in jih le malo preoblikujete: zamenjate besede, besedni red pa pustite. Primer: »Študenti pogosto podcenjujejo čas za pisanje« → »Dijaki in študenti velikokrat podcenjujejo čas za pisanje«. Zgradba je tuja, misel tuja, vira ni.

Parafraza brez vira

Besedilo ste povsem napisali s svojimi besedami, a ideje niste pripisali avtorju. Misel je še vedno tuja. Kako dobro parafrazirati, je razloženo v vodniku o parafraziranju.

Prevodni plagiat

Zelo pogosta oblika pri slovenskih študentih: odlomek iz angleškega članka ali tuje knjige prevedete in ga oddate kot lastno besedilo. Ker so viri v slovenščini redkejši, obstaja skušnjava, da si pomagate z angleškimi. Če prevedete, je to še vedno tuja misel in zahteva navedbo vira (in pri dobesednem prevodu navedek z oznako, da je prevod vaš). Programi za preverjanje podobnosti prevodnega plagiata pogosto ne zaznajo, a to ne pomeni, da ni plagiat.

Samoplagiatorstvo

Že oddano ali objavljeno lastno delo (npr. seminarsko nalogo, ki jo oddate v drugem predmetu, ali odlomke iz diplomske v magistrsko nalogo) uporabite brez navedbe. Tudi lastno prejšnje delo je vir. Če je ponovna raba dovoljena, jo navedite; če ne veste, vprašajte mentorja.

Nenamerno plagiatorstvo

Pozabite narekovaje, pomešate si zapiske z lastnimi mislimi, vira ne zapišete takoj, ker ga »boste dodali pozneje«. Posledice so lahko enake kot pri namernem, zato vire beležite sproti.

Naročeno ali skupno delo

Naročena naloga, tuje delo, oddano pod svojim imenom, ali prepisovanje od sošolca (angleško collusion) so oblike goljufije, ki jih pravilniki pogosto obravnavajo kot hujše kršitve.

Besedilo umetne inteligence

Če besedilo, ki ga je pripravila umetna inteligenca, oddate kot lastno, to ni nujno klasičen plagiat, vendar ga mnogi pravilniki urejajo ločeno. Pogosto zahtevajo navedbo uporabe orodja ali pa uporabo omejujejo. Preverite pravila fakultete in mentorja. Kako delujejo detektorji, razlaga vodnik o AI detektorjih.

Plagiatorstvo v praksi: seminarska, diplomska, magistrska

Seminarska naloga. Največ težav nastane pri spletnih virih. Odstavek s spletne strani ali Wikipedije se hitro prilepi v osnutek »za zdaj« in ga pozabite. Zato ob vsakem prilepljenem delu takoj zapišite avtorja, naslov, spletni naslov in datum ogleda.

Diplomska naloga. Besedilo je daljše, virov je več, nastaja pa več mesecev. Težava je izguba nadzora: po pol leta ne veste več, katere povedi so vaše. Vodite datoteko z viri in označujte tuje misli v osnutku (npr. z barvo), dokler jih ne preoblikujete in opremite z virom. Mnoge univerze zaključna dela po obrambi objavijo v univerzitetnem repozitoriju, kjer so dostopna bralcem in programom za preverjanje podobnosti.

Magistrska naloga. Vsebuje tudi pregled literature in metodologijo, kjer je preizkus podobnosti pogosto bolj kritičen: opisi metod se hitro zdijo ustaljeni, a če jih prepišete iz članka, je to še vedno prepis. Uporabite lasten opis svojega postopka.

Dijaki in raziskovalne naloge v srednji šoli. Za seminarske naloge in raziskovalne naloge v srednji šoli veljajo ista osnovna načela: tuje misli označite z virom. Pravila določi šola oziroma mentor.

Primeri iz slovenskega študija

Mejo »splošno znano« je včasih težko potegniti. Če dvomite, navedite vir: odvečna navedba je manjša napaka kot manjkajoča.

Kako fakultete preverjajo podobnost

Mnoge fakultete in univerze oddana zaključna dela pregledajo s programom za preverjanje podobnosti in rezultat primerjajo s pravili ustanove. Katero orodje in kakšen prag uporabljajo, določa vsaka ustanova sama, zato podatka ne posplošujemo. Splošno velja: program pokaže ujemanja, odločitev o plagiatorstvu pa sprejme človek. Visok odstotek ni samodejno plagiat (lahko so navedki in seznam virov), nizek odstotek pa ni dokaz izvirnosti (parafraza iz zaprtega vira ali prevod programa ne zmotita). Zato se ne zanašajte na to, da bo »program že našel«: odgovornost za navajanje virov je vaša.

Kaj ni plagiatorstvo

• Dobesedni navedek v narekovajih z viri, če ni preobsežen.
• Splošno znano dejstvo, ki ga najdete v več virih in ga bralec ne bo izpodbijal.
• Navajanje virov v seznamu literature (ki je seveda podoben izvirnemu viru).
• Uporaba lastnih podatkov in lastnih ugotovitev iz raziskave.

Kako se izogniti plagiatorstvu: kontrolni seznam

1. Beležite vire sproti. Ob vsakem zapisku napišite avtorja, leto, naslov in stran.
2. Ločite navedke od lastnih misli. Dobesedne navedke v zapiskih takoj dajte v narekovaje.
3. Pišite po spominu, ne ob viru. Preberite, zaprite, napišite.
4. Spremenite zgradbo, ne le besed. Glejte vodnik o parafraziranju.
5. Navedite vir pri vsaki tuji misli, tudi pri parafrazi, tudi pri prevodu, tudi pri podatku v tabeli ali sliki.
6. Uporabite predpisan slog navajanja (na slovenskih fakultetah pogosto ISO 690 ali APA; preberite navodila fakultete). Pri sestavi seznama vam lahko pomaga generator citatov.
7. Preverite besedilo pred oddajo s preverjanjem podobnosti, kot je opisano spodaj.
8. Vprašajte mentorja, če ne veste, ali nekaj potrebuje vir.

Kaj pomeni preverjanje plagiatorstva v orodju AdeptWrite

Preverjanje plagiatorstva v AdeptWrite iz vašega besedila izbere 4 do 8 značilnih fraz in jih poišče v odprtih virih: v slovenski Wikipediji in Wikisource, Internet Archive, Europe PMC in DOAJ (arXiv samo za angleška akademska besedila). Rezultat je odstotek ujemajočih se besed, označeni odlomki in seznam virov, ki so bili res preiskani ali preskočeni. Vnesti morate vsaj 30 besed, največ pa je 6000 znakov na zagon. Brezplačno je in ne zahteva računa. Z iskanjem po odprtih virih orodje ne preišče celotnega spleta.

Česa ne dokazuje:

• 0 % ni jamstvo izvirnosti. Pomeni le, da v preiskanih virih ni ujemanj. Besedilo, povzeto iz zaprtega vira, orodje ne najde.
• Ni enakovredno programom fakultet. Orodje nima dostopa do zbirk študentskih nalog, univerzitetnih repozitorijev ali plačljivih člankov. Rezultat vaše fakultete se lahko močno razlikuje.
• Ne presoja namena. Veliko ujemanja pride lahko iz pravilno označenih navedkov ali iz ustaljenih izrazov.
• Prevodnega plagiata ne najde zanesljivo, ker išče ujemanje v jeziku besedila.

Orodje uporabite kot zgodnje opozorilo: pokaže, kje je besedilo podobno javnemu viru, da to popravite ali navedete vir. Končno oceno o plagiatorstvu podaja vedno fakulteta po svojem postopku.

Primer: kako iz plagiata narediti dober odstavek

Predstavljajte si, da v članku (izmišljenem za ta vodnik) piše: »Brezposelnost mladih v državi se je po krizi zmanjševala počasneje kot brezposelnost starejših delavcev.«

Plagiat: Brezposelnost mladih v državi se je po krizi zmanjševala počasneje kot brezposelnost starejših delavcev. (Dobesedno, brez vira.)

Še vedno plagiat: Brezposelnost mladih v državi se je po krizi zniževala počasneje kot brezposelnost starejših. (Zamenjani sta dve besedi, vira ni.)

Dobro: Po krizi je število brezposelnih med mladimi upadalo počasneje kot pri starejših delavcih (Priimek, 2020). (Druga zgradba, ohranjen pomen, vir naveden; ime in leto nadomestite z resničnim virom.)

Dobro, ko je formulacija pomembna: Avtor pravi, da se je »brezposelnost mladih […] zmanjševala počasneje kot brezposelnost starejših delavcev« (Priimek, 2020, str. 14). (Dobesedni navedek v narekovajih s stranjo.)

Če vas obtožijo plagiatorstva

Ostanite mirni in preberite pravilnik. Zberite zapiske, osnutke in zgodovino datoteke, ki kažejo, kako je besedilo nastajalo. Pogovorite se z mentorjem in po potrebi s predstavnikom študentov. Enako velja za rezultat AI detektorja: tudi ta je ocena in nikoli ne sme biti edini dokaz zoper osebo.

Pogoste napake

• Zaupanje, da »menjava sopomenk« zadošča.
• Prepričanje, da je prevod lastno delo.
• Navajanje vira samo na koncu naloge in ne ob mestu uporabe.
• Kopiranje Wikipedije s spremenjenimi besedami.
• Zanašanje na en sam rezultat preverjanja.

← Vsi vodniki